Na enem od sprehodov srečata Cliffordovega lovskega čuvaja Oliverja Mellorsa. Connie že ob tem prvem srečanju v njegovih očeh zasluti toplino in trpljenje, ženski čut pa jo opozori na njegovo življenjsko moč kljub navidezni krhkosti njegove pojave. Prav vitalnost njegovega lepega, vitkega telesa, »tisti topli, beli pramen samotnega življenja«, jo popolnoma presune, ko ga skrivaj opazuje med umivanjem pred kolibo v gozdu. Connie tisto pomlad vse pogosteje zahaja h kolibi, kamor hodi opazovat fazanje mladičke.

Med opazovanjem ženstvenih životov kokoši, ki jih valijo, se ji krči srce nad obetom lastnega, mehaniziranega materinstva, in ko ji Mellors v roke položi toplo fazanje pišče, ji po licu steče solza. Mellorsa prizor gane in napolni s toplino, ki se razplamti v strast, in s Connie se tedaj v kolibi prvič ljubita. Čeprav Connie med odnosom leži kot klada, jo dogodek napolni s čudnim telesnim mirom.

Zdaj jo vsak dan vleče v gozd, z Mellorsom se vse bolj spoznavata in odkrivata lepoto drug drugega.
Connie se odpor do popolne prepustitve moškemu počasi umika prvinski želji po združitvi z njim, in ko se tretjič ljubita – simbolično sredi gozda na kupu suhe smrečevine – vrhunec prvič dosežeta skupaj. Connie se omamljena vrne domov, občutek ima, da ji v maternici utripa novo življenje, ki je Mellors v njej. Prvič v življenju poveže falos, ki ji je do tedaj služil le kot orodje lastne potešitve, z moškim.